Večer, sobota, 12. marec 2011 / SOBOTNA PRILOGA
Dnevnik
OD PETKA DO PETKA,
Igor Zidić, umetnostni zgodovinar, predsednik Hrvaške matice, politični analitik
Proti vsemu
Demonstrira se "proti vsemu". No, ko se gre proti vsemu, se začne izgubljati socialni smisel protesta, vse jasneje pa se afirmira Anarhija. Kaj nam bo prinesla?
Petek, 4. marcaHrvaška drhti. Zapirajo se tovarne. Industrija crkava, odpovedi pljuskajo na vse strani, poskušajo se prodati celo vode, no, po reakcijah javnosti so se potegnili nazaj; Srbija toži in terja izročitev hrvaških borcev, ki so (nenačrtova-no) preživeli strahote Vukovarja. Nekateri so zdržali celo torture po srbskih logorjih, na nogah so domoljubna združenja vojakov, vladi zaradi mlačnosti in neaktivnosti grozijo, pred razburjenimi voj-nimi veterani, čina in imena razrešeni častniki, severnoafriški dominoprotesti navdihujejo naše fejsbukovce, ki kot egiptovski organizirajo zbiranja, gredo v protivladne proteste, pridružujejo pa se jim odpuščeni delavci in delavke, mladi ljudje z diplomami, toda brez dela in brez bodočnosti, upokojenci, ki se davijo v bedi, zakonski pari, kmetje, živinorejci in mnogi drugi, ki se zdaj dušijo v deviznih kreditih in jih ne morejo več odplačevati. Živi se slabše in bolj negotovo kot pred nekaj leti (ko smo se milimetrsko približeva-li EU in to morda ustvarja tudi kontraefekt: da nam bo v Evropi še slabše, kot je sedaj). Vse te okolišči-ne prispevajo k nastajanju, zdi se, neverjetne protestniške mešanice, v kateri sodelujejo hrvaški borci, razbijaške, anarhistične in subkulturne skupine, socialno nepreskrbljena mladina, predstav-niki delavstva in kmetje, mestni upokojenci, studenti, brezposelni, oglašajo pa se tudi, odkrito, radikalne skupine (bolj "levih" kot "desnih" predznakov, a to za naš sklep ni usodno) in gredo nad vlado, politični in gospodarski sistem, proti neodločnosti, nemorali, kraji občega in javnega dobrega, proti klientelizmu, korupciji, kapitalizmu, bankam, bolj ali manj neuspešnim eksperimentom v mnogih ministrskih resorjih, proti lažnim obljubam, proti nemoči, da se, ob kupu svetovalcev, popravi gospodarsko stanje, da se dvigne investicijski rejting države, da pritiska ne občutijo samo tisti, ki so ga najmanj sposobni prenesti, na kratko: demonstrira se "proti vsemu". No, ko se gre proti vsemu, se začne izgubljati socialni smisel protesta, vse jasneje pa se afirmira Anarhija. Kaj nam bo prinesla?
Sobota, 5. marcaKakšen interes more imeti bralec Večera v teh hrvaških temah? Bojim se, da številnih ne bo zanimalo. Žal mi je; pišem dnevniš-ke beležke o tem, kar mene in nas na Hrvaškem muči; in sosedi smo, kajne? Ni rečeno, da kakšne sedanje izkušnje ne bi mogli tudi deliti, kakor smo jih delili 1945,1948, 1971. ali 1991. leta. Sociolog zlahka razume, da so se različne interesne skupine sposobne zediniti (za trenutek, seveda) okrog skupne točke. To je tačas socialno, eksistenč-no nezadovoljstvo. Samo to je, sledeč latinski "primum vivere deinde philosophari", faktor labilne enotnosti protestnikov, ki so tudi nocoj na zagrebških ulicah in, še bolj jezni, v drugih hrvaških mestih. Postaja, skozi parole in dejanja demonstrantov, jasno, da je puščica uperjena proti vladajočemu HDZ in vladi, abolirane pa niso niti opozicijske stranke SDP, HNS in druge pa njihovi izpostavljeni voditelji, bančniki, gospodarstveni-ki. Naravno: raziskovanje pekla pripelje do Luciferja. No, je on tukaj? V tem smislu ne zamuja samo guverner HNB Rdhatinski s svojim pumpanjem 6,3 milijarde kun v banke oziroma (posredno) v gospodarstvo, temveč na veliko zamujajo tudi demonstranti. Ali ne bi bilo prav, da bi ta val nezadovoljstva pred Jadranko Kosor zadel pobeglega in v tujini ujetega bivšega premierja? Paradržavne politike, paradržavne poslovne mreže, kar paralelne države, vseeno ni ustvarila ona; ne bo greh ugotoviti, da se je pod Kosorjevo pravzaprav začelo razpletanje grehov "strukture oblasti". No, dobro. Masa svojih zahtev ne adresira vedno popolnoma precizno. A od starta, od večkratnih nastopov upokojenega generala Sačića do zažiganja zastav (vključno z EU-jevsko) in sporočil Delavske borbe (neidentificirane leve skupine), se uresničuje misel Ortege y Gasseta iz njegovega znamenitega Upora množice:"... da se danes desničarji zavzemajo za revolucijo, levičarji zagovarjajo pa tiranijo". No, daleč je še od pravega, hudega nasilja. In vendar: sme odgovorna družba skomigniti z rameni pred takšnimi pojavi ali bi bilo bolj naravno, da si predstavlja, kako je to mladenič, iz katerega bi mogel zrasti nevaren nasilnik? Mediji so že opazili, da so politični cilji protestnikov neartikulirani; celo izkušenemu politologu so v mnogočem nejasni, kontradiktorni, inkoherentni. Kaj pomeni biti "proti kapitalizmu" in "proti EU", če ni ponujena alternativa? Državni socializem? Tretji svet? Mnogo lažje je biti "proti vsemu" kot pa najti ključ za kakršenkoli popravek. Zato bi nas nekatere od teh parol, če bi postale načela, ne pa samo mobilizacijsko sredstvo, mogle odpeljati naravnost v propad. Želi kdo, da se to zgodi? Velika večina zanesljivo ne. Toda v množiti se zlahka skrijejo posamezniki drugačnih namenov. Zadnje dni mi pada v oči (variantna) sintagma, ki se pojavlja tuđi na transparentih in kot grafit: "Direktna demokracija", "Direktna akcija" "Rdeča akcija". Ortega y Gasset opozarja, da se je ta termin začel uporabljati "okrog 1900. leta v francoskih sindikalistič-nih in rojalističnih krogih, ki so si izmislili besedo in vsebino 'action directe'". In naprej: "Mi začenjamo zdaj to jasno videti, ker direktna xakcija obrača gibanje in objavlja nasilje kot prima ratio, še bolj natančno: kot unica ratio. (...) To je magna charta barbarstva." Kdo bo točno ocenil, če ostane le pri peripatetičnih protestih, ali je zagrebška direktna demokracija imela zvezo s svojimi prastarši iz 1900? Če se bo iz protestnih pohodov razvil rušilni, odgovor že imamo.
Nedelja, 6. marcaV današnjih časopisih berem, da je bil mladi Ivan Pernar, za nekatere začetnik protestov v Zagrebu, na gostovanju v Osijeku skoraj prete-pen, ker je po nizu verbalnih provokacij pozval k zažigu hrvaške zastave. Drugi zagrebški dnevnik ga je včeraj razglasil za "radikalnega desničarja". Tretji zagrebški časopis nam je pozabil pojasniti, od kdaj radikalni (hrvaški) desničarji svoje navijače animirajo s kurjenjem (hrvaške) zastave. Morda niti ni smešno, je pa indikativno. V proteste so, od vsega začetka, vključeni tudi medijski manipulatorji.
Ponedeljek, 7. marcaDekle M. L. (26), bez službe, kot toliko mladih želi protestirajoč pokazati svoj gnev. Pravico ima. Za pomoč se je obrnila na pravega eksperta. Kot poroča tisk, si je M. H. (31), profesor zgodovine, omislil slogan (zamislite si: omislil!) "Dovolj mi je HDZ-jevega sranja". Njegova je tudi ideja, nas obvešča novinar, da se na protest, ki je bil v soboto v Varaždinu, prinesejo metlice za čiščenje WC-ja. Pred tedni je prek Facebooka vabil na mirni sobotni shod v središču Čakovca. "Odzvalo se je samo sedem ljudi." Če, slučajno, pride osmi, ga prosim, naj spusti pokrov školjke. Hvala! Na številnih posnetkih protestov je vpadljivo veliko hrvaških zastav. Sporočilo je jasno: uporniška in nezadovoljna Hrvaška zahteva boljšo in pravičnej-šo Hrvaško. To je dobro, še bolje pa bi bilo, ko bi kje mogel prebrati tudi poziv h kredibilnosti, ki je tako boleče primanjkuje mnogim hrvaškim politikom (etabliranim in tudi amaterskim). Na neki fotografiji značilni rekviziti: 1. hrvaška zastava, 2.transparent: Hrvaška pomlad 2001, 3. prekrižani venec rumenih evropskih petero-krak in 4. transparent Ne potrebujemo liderjev, da bi odločali. Direktna akcija. Ugotavljam, da je Ortega y Gasset na žalost imel prav: Direktna akcija kani odločati.
Torek, 8. marcaNekdanjemu dnevu žena se je do moje male mature reklo materinski dan. Potem so mame odrasle in postale žene. V Jugoslaviji se je ta dan ritualno obeleževalo, kakor da se je hotelo poudariti, da od 365 dni v letu en mora pripasti ženskam. Danes oklevamo kupiti cvet, da nas ne bi kdo krstil za jugonostalgike. Škoda, ni šlo za Jugo, ampak za žensko srce.
Sreda, 9. marcaKončno sprememba! Od pritiska politike, protestnikov, sporočil množice, medijskih iger, bobnov in indijanskih krikov (vključujoč tudi enega psevdošamana) se prebudim (s kolegi) v jutranji Ljubljani. Prelepo sončno spomladansko vreme lepša tradicionalni sestanek s kolegi v Slovenski matici. Tu so Milček Komelj, Drago Jančar, Kajetan Gantar, Primož, Vasko in Iztok Simoniti ter številni drugi naši prijatelji. Pogovarjamo se o sodelovanju v letih, ki prihajajo: gre za knjige (prevode), razstave, srečanja, gostovanja. Potem, v isti stari hiši gostiteljev v srcu Ljubljane, predstavitev slovenske izdaje edine knjige Siniše Glavaševića. Ozračje je ugodno, prisrčno, prijateljsko; sugestivno govorijo o piscu, ki ga ni vzgojila nobena pisateljska "šola", temveč življenjska (vojna) nesreča: Drago Jančar, Tonko Maroevič in Ante Stamać. Skozi pogovore se bomo družili do ranega večera.
Četrtek, 10. marcaDan odmora zame in za bralce. Hvala Bogu. Protesti se sicer nadaljujejo.
Zvir:
http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2011031205628330