Baština > Kajkavski
HR.KAJ.NĚ? - Lépa naša kajkavska / pregled tisKAJna
Ljudevit Kaj:
Varaždinske vesti, br. 3670, 05.05.2015.
Piše prof. Barica Pahič
KAJ je naše pitanje i naš odgovor
Puna mi je kapa sega
Sindikati pak kričiju da Vlada ne mari za radni narod i da laže o podatkima o nezaposlenesti. Gde je tu koza, a gde rog? Več ništ ne razmem. Puna mi je kapa sega. Same je Svetski dien bez hlač prešel kak treba, kak god da je f hlačami na nogami Hrvatska, Španjolska, Grčka, Amerika (Baltimor)... Bile je male srečnih slavljenikov Praznika rada. Deržani se buntovni govori i jel besplatni grah. A ni graha nie bile za se.
Ovolietni vuletni dnevi su baš jake dinamični. Ne smenjuje se same sunčane i dežđevite vrieme neg i kojkavkvi dogotki, ne budi rečene afere, producierane čas s lieve, čas s desne strane, a čas s centra ak vam je jasne kie kam spada. Zaredala su slavlja: te Jasenovac, te Praznik rada, te obljetnica Bljeska te Svetski dien bez hlač, te protestni skupi, te opasne, te idilične stvari.
Predsednica je bez pratnje odišla v Jasenovac, gdi je diela cvietje na spomenik i napisala da bespridržajno osuđuje zločin. Radi rieči bespridržajno se na nju obrušila kojkakva „stručna“ javnest štera tu rieč ne razme. Napali su ju da uvodi nekakvi „hadeze-novogovor“. Zabadav je čak i stručnjak, šef za se riečnike i pravopise objašnjaval da je rieč dobre tvorena i hrvatska. Novinari su ji par dni javne „vadili mast“ na TV-raspravami i po novinami. I nie same radi tega, neg i zate kaj je odišla sama, a nie po protokolu i s antifašisti, šteri več lietima ponavljaju frazu „da se više nikad ne ponovi“, kaj več deluje kak mehur od sapunice. Tu ne vriedi ono da je žrtva, žrtva i za one v simboličkem Bleiburgu, a ponovljene vu Vukovaru, Škabrnje, Srebrenice itd. V kritike su jake aktivni bili i otac i sin i „duh sveti šteri izlazi iz oca i sina“ i za ovakve prilike simbolički se ftelovljuje v zvezdu petokraku. Predsednica je poslala svojega izaslanika gosp. Lustiga, šteri je preživel fašiste v Auschwitzu,ali za male nie hervatske antifašiste v Jasenovcu.
Drukčeše je bile na proslave Bljeska. Tu su se našli si z deržavnega vrha i govorili nekaj kaj je čist suprotne onomu v Jasenovcu. Pa kie da se onda vu semu tomu snajde? A Predsednica je napravila i trejči gaf; na peneze šteri su ji radi pobede v predsedničke kampanje pripali, nieje platila porez, nieje na svuoj osobni račun diela nekaj ober 500 jezerač, nekaj dala za porez, a nekaj v dobrotvorne svrhe, neg napravila kak je f kampanje obečala. Tek je s tiem zezvala buru, jer da zakida deržavni proračun i da daje loš primer oniem šteri muoraju platiti porez. V jene stvari ju osuđuju kaj nie oderžala rieč, a v druge zate kaj ju je oderžala. Kaj to nie paradoksalne?
Sindikati pak kričiju da Vlada ne mari za radni narod i da laže o podatkima o nezaposlenesti. Gde je tu koza, a gde rog? Več ništ ne razmem. Puna mi je kapa sega. Same je Svetski dien bez hlač prešel kak treba, kak god da je f hlačami na nogami Hrvatska, Španjolska, Grčka, Amerika (Baltimor)... Bile je male srečnih slavljenikov Praznika rada. Deržani se buntovni govori i jel besplatni grah. A ni graha nie bile za se.
Zvir:
http://varazdinske-vijesti.hr/kaj-je-nase-pitanje-i-nas-odgovor/puna-mi-je-kapa-sega.html
i(l) str. 27. sim
http://varazdinske-vijesti.hr/pdf/3670.pdf
Aktuelni broj VV:
http://varazdinske-vijesti.hr/online/Main.php?MagID=1&MagNo=1
* * * * * * * * **
PUNO LEPE CAJTOV vs. PUNA KAPA SEGA
Duško Modrinić & Melos - Još bu puno lepih cajtov (Krapina 2010) Popevke zanavek HQ, 03:00
Duško Modrinić & Melos - Još bu puno lepih cajtov (Krapina 2010) Popevke zanavek HQ
Ljudevit Kaj:
Međimurske novine, br. 1025, 08.05.2015.
e-vundano 11.05.2015.
Piše: Jožek radnik
Premišlavanje Jožeka radnika
Mi Jožeki smo pak nejbolši
Imamo nejbolšega matematičara pre Sveti Jeleni, a to je Martin Jožek Kocijan. Ne bi ga ja falil da je ne zaslužil, ali on je isto Jožek i verjem da mo je te telentum za matematiko i prirodne znanosti od Jožeka jerbo je Martin bole za društvene djelatnosti. Jedino kaj Martin (Tinček) ima od prirodnih znanosti so gorice, grozdje i vino. Znam da se po vino, očem reči, dobromo vino pamet dobi, ali ne takšo formo, ne za matematiko i ne tak fletno. Vsejeno, ne bi on mogel biti nejbolši v Lepoj našoj da je ne Jožek. Dosta smo se hecali, Martino Jožeko Kocijano velike čestitke za ve ono kaj je do ve napravil za sebe, svojo familijo, svojo školo, svojo opčino, našo županijo i Lejpo našo. A to mo je ne prvič. Dej Božek kaj mo ne bode zadjipot. Jožek, vsaksa čast, kapa doli i to do poda.
Kak i vsako leto tak se je i ovo leto za prvomajske svetke pojelo čuda vreč bažola. V Čakovco, pre Staromo grado, so bažula kuhali i delili esdepeovci kak i navek. Nebrem reči, došlo ga hajdi ljudi kak i navek da se nekaj deli zabadav. Morem reči da je i vreme bilo čistam vredo za kaj moremo zafaliti našim mladim pucama i dečkima šteri so se za to pobrigali, makar se pajdaš Tonča z tem ne slaže jerbo, kak on veli, čuda je bolše vreme dok te stvari, očeme reči, dok mi stareši zememo v roke svoje žene i vedrimo. To nam Božek prizna kak svectsko čudo jerbo je dosti teško z svojom ženom spati posle četrdeset ili pak vejč, let od prisege. Z svojom je teško, a z drugima još teži, očem reči, nikak. Kak bilo da bilo nešči se je ipak pobrigal kaj je vreme bilo lepo i kaj je zdržalo, a te nešči je ne bil z esdepeja jerbo znamo da esdepeovci ne delajo stisko v cirkvi i nejso na ti z dragim Božekom. Vse je bilo vredo sam mi je bilo čudno kaj so ne esdepeovci skuhali bar dvajsti kil žutoga bažola za nas šteri ne jemo črlenoga. Znate kak je to: črleni bažol, črlena paprika i z črlenoga esdepovoga lonca unda me posle žgaravica peče. Meli so i dobre gemište, ali teško je žgaravico zlečiti z gemištom, makar i dobrim, zbog mehureki v kiseli vodi.
Naši "seljaki", čitaj haesesovci so, kak i vsako leto, meli svojega bažola, šteroga jim kuha Ivo na Martici, i oni, makar so v koaliciji z esdepeom, navek kuhajo žutoga bažola, a po jivomo bažolo me nigdar žgaravica ne peče. Najbrž vsaka stranka ima svojega bažola i recepta, kak stranka tak i kuhar.
Preslavili smo Den županije, a žnjim i Spomenden na naše junake Petra Zrinskoga i Frana Krste Frankopana štere so v Bečkom Novigrado Habsburgovci skratili za glave. Vsi znamo da je 30. april postal Spomenden odlukom Sabora Lejpe naše pred štiri leti i zato je i pokrovitelj Spomendneva precednik Sabora. Tak je bilo i ovo leto sam kaj je mesto precednika dohajala saborska potprecednica naša Dragica Zgrebec. Kak da je precednik, Jožek Leko pozabil gde je Međimorje ili pak je ne vupal dojti. Pak koga se boji, pak i tu so jegovi na vlasti? Bar za ve!
Nejso več niti skrivečke službe kaj so negda bile. Najme kaj, čim so Perkovič i Mustač v švapskomo rešto nikak nebremo zazvediti čiji so to penezi v švicarskaj bankaj na skrivečkaj računaj, a kaj so došle z Lejpe naše. Ne sam to kaj ne znamo ili pak nečemo reči, što jif je tua znosil nek so i v švicarskim frankima. Dok franki tam lenguzajo, a znamo da Švicarci davlejo kamate malo vejč kak nika, isti čas nam te franki doma falijo kaj bi rešili dužnike z udruge Franak. Vse imamo i dužnike i franke sam nešči bi moral to povezati. Oni isti šteri so nas nagovarjali kaj si zememo zajma vu frankima so naše franke dimo v Švicarsko znosili (kak da jif oni nemajo dosti), a nam so kune dali. To vam je isto kak i z mlekom v štumblekima: vrhje navek nešči drugi pobere, a nam ostane kiselo mleko i sirotka.
Ne znam zakaj, ali se navelikom počelo pripovedati kak se "kukurikači" ravnajo z vlasti, Ministarstvo obnove i razvitka je najavilo dogradnjo, očem reči, prošireje rešta v Remetinco kaj bodo vsi šteri bodo došli na red i vsi šteri so to svojim poslom zaslužili, meli iste uvjete, očem reči, istoga konfora, kak i oni šteri so do ve bili ili so još nutri.
V zadje vreme si nekak preveč čuda premišlavlem o našemo nadvožnjako pre Staromo Hrasto, šteri je, isto tak, vsaki den vse stareši i stareši i vse bole pogjeni. Počele so ga več boleti staračke kosti. Vsi znamo da ga je, negdi pred cirka, okoli četrdeset let, prek štreke postavil naš inžiner i GeKaovec Danijel Režek i to tak kak da bode zanavek trajal. Najme kaj, nadvožnjaka je napravil, a neje napravil zaklado z štere bi se te nadvožnjak popravljal. Da je to napravil unda bi to bil perpetum mobile jerbo bi most sam sebe zdržaval. Najbrž je to moral napraviti jerbo so denešja deca ne kak negdašja kaj bi zdržavala nas stareše. Denes je vse drugač, pak se mi stareši moramo brigati za svojo deco vse do grobja, a i unda jim moramo ostajti dobroga herba. Pustimo deco i herba, ali vam morem reči da je čakoski gracki načelnik obečal, čim je prijel cugle vlasti vu svoje mlade roke, kak bode nadvožnjaka popravil jerbo je prometni minister Siniša Hajdaš-Dončič jegov hižni prijatel, a i mi z Čakovca imamo svojega čoveka, Veslina Biševca, vu istomo ministarstvo za ceste i nadvožnjake i z te dva adute bodemo vse naprajli. Kak se ovo novo vreme kaže i Siniša i Veselin idejo svojemo krajo, očem reči, jivi mandati, a naš nadvožnjak još navek čeka bolše zutra. Ili bode itak gospon Režek zel to v svoje iskusne, ali vse stareše, roke. No, nebre se niti on restrgati jerbo i jemo vreme ide. Negda je gospon Režek bil mladi, a nadvožnjak novi, a ve je nadvožnjak več stareši i čaka penzijo kaj bode tam skupa z svojim inžinerom.
Naš župan, Matek Posavcov, nam je lepo, v prvomajskoj čestitki, rekel kak sam vekše plače morejo zastajti Međimorce i međimorske težake na falačeco zemle med dvemi vodami. Ak je tak rekel unda mora nejpredi zravnati svojo plačo z plačom čakoskoga gradonačelnika. Pak velijo da je i dragi Božek nejpredi sebi brado napravil??
Falijo se čakoski gracki oci kak je grad Čakovec jeden od nejlepših i nejbolših za živleje v Lepoj našoj, a z druge strane otpirajo socijalnoga štacuna jerbo hajdi ljudi nebre zvezati kraj z krajom. Prinas več i ve dela samoposluga za one šteri nemajo, a to so kontejneri po čakoskaj vulicaj. Ali ni ti tu ga ne za vse nek sam za one nejfletneše.
Imamo nejbolšega matematičara pre Sveti Jeleni, a to je Martin Jožek Kocijan. Ne bi ga ja falil da je ne zaslužil, ali on je isto Jožek i verjem da mo je te telentum za matematiko i prirodne znanosti od Jožeka jerbo je Martin bole za društvene djelatnosti. Jedino kaj Martin (Tinček) ima od prirodnih znanosti so gorice, grozdje i vino. Znam da se po vino, očem reči, dobromo vino pamet dobi, ali ne takšo formo, ne za matematiko i ne tak fletno. Vsejeno, ne bi on mogel biti nejbolši v Lepoj našoj da je ne Jožek. Dosta smo se hecali, Martino Jožeko Kocijano velike čestitke za ve ono kaj je do ve napravil za sebe, svojo familijo, svojo školo, svojo opčino, našo županijo i Lejpo našo. A to mo je ne prvič. Dej Božek kaj mo ne bode zadjipot. Jožek, vsaksa čast, kapa doli i to do poda.
Zvir:
http://www.mnovine.hr/kolumne/Jožek%20radnik/1/Mi%20Jožeki%20smo%20pak%20nejbolši
i(l) str. 56. sim:
http://issuu.com/mnovine/docs/mnovine1025is
Aktuelni broj i rajneši su (i) sim:
http://www.mnovine.hr/informacije/2/issuu.com/mnovine
* * * * * * * * * *
Kratki cajti - Volim Jožeka, 04:13
Kratki cajti - Volim Jožeka
Ljudevit Kaj:
Međimurske novine, br. 1026, 15.05.2015.
e-vundano 18.05.2015.
Piše: Jožek radnik
Premišlavanje Jožeka radnika
Nejsmo mi Međimorci za politiko
Kuliko vidimo nejsmo meli preveč ljudi vu Vladama za ovih dvajstipet let demokracije. Čuda vejč ministarskih pomočnikov so nam privoščile naše međimorske puce i žene nek nam je to naprajla politika. Najbrž oni imajo praf šteri velijo da smo mi Međimorci nej preveč za politiko. Vse drugo more, ali politika nam nekak nejde od roke. Nekaj se pripoveda, i to na velikom, kak bode to ve naš Matek (Posavcov, HNS) vse spremenil jerbo jeni velijo da bode precednik stranke, drugi pak velijo da bode precednik Vlade, tretji velijo da bode minister, a četrti sam čkomijo. I teca Franca je sam stiha!?
Župan naše međimorske županije, Matek Posavcov, je ostal brez svoje desne roke jerbo je Zokijova Vlada jegovoga pročelnika Alena Kajmoviča pozvala v beli Zagreb grad za zamjenika kulturnoga ministra. I kartico bode dobil! Lejpo je to kaj imamo pak jednoga svojega čoveka v Zagrebo i to tak na visoki mesti. No, znate kakši smo mi Međimorci, dok tre iti v Zagreb unda nišči neće, a dok oni sami nekoga pozovejo unda gombamo kak so ne morali ruon jega zeti, kak so si i drugi zaslužili kaj bodo v Zagreb hodali na posel, kak je on ne pravzaprav Međimorec i sam dragi Božek zna kaj se vse ne spominamo. Kak bilo da bilo, precednik Zoki si je sam zbiral, a najbrž mo je pomagala potprecednica, i to prva, Vesna, pak je Alen zebrani. Vsi znamo da je on došel z Ploča k nam v Međimorje i da si je tu našel svojo golubico i da je tu vejč hajdig let i več ima naše međimorsko državljanstvo. Isto tak vsima nama je poznato da otkod ti je žena otud si i ti, tak da je po tomo on naš čovek jerbo je svetojelenski zet. No, to je još ne vse jerbo on vu svojemo prezimeno ima KAJ i brzčas je kajkavec, tak da jegovi stareši stoprocentno vlečejo svoje koreje z naših krajov, očem reči, da se je Alen vrnul sam vu of naš kraj gde so negda i živeli jegovi praprajapice i prapramamice. Verjem da se bo Alen tam dobro znašel i da bodemo mi Međimorci, šterima je kultura posebno jaka strana, a i naše Međimorje malo, meli velikoga hasna od jega.
Ve več dok se spominamo o našim političarima vu Vladi bilo bi dobro kaj napravimo inventuru gde to mi i koga imamo, i koga smo meli, vu Vladi. Nejveč imamo, a i meli smo, pomočniki ministrov. Verjem da se zmislite da je, ne tak zdavnja, bil pomočnik ministra gospodarstvenikov Leo Begovič. On je bil z Dubrovnika, ali je po onoj staroj otkod ti je žena, bil z Gorčana, očem reči, bil je gorčenski zet. Z ministarstva je odišel za precednika uprave državnih strujačov, ali so ga "kukurikači" poslali dimo dok so prevzeli cugle vlasti vu svoje roke. Ve vam ne bi znal reči gde je, ali je stoprocentno v Međimorjo jerbo što jempot dojde v Međimorje te tu ostaja zanavek. Vsaka čast Dubrovniko, šteri je negda bil republika i to dosti dugo, ali so i Gorčanci meli svojo republiko, istinabožek dosti kratko, ali so jo meli. Mi Međimorci imamo i svojega pomočnika ministra pre ministro Hajdaš Dončičo, a to je Veselin Biševac, šteri je k nam v Međimorje došel jako, jako zdavnja i to z Podgorice. V ministarstvo za policaje je pomočnik Žarko Katič, šteri je došel svojo golubico iskat k nam v Međimorje iz Zadra i on se je dosti dugo zadržal v Zagrebo. Negda je bil minister i Marijan Ramuščak, šteri je bil z Varaždina, ali isto tak z našim Međimorskim državljanstvom. V ministarstvo gospodarstva smo jen čas meli za pomočnika Igora Camplina, našega dečka šteromo je japa z Dežele. Još navek imamo Iveka Crnčecovoga za pomočnika ministra v ministarstvo za pravdo i pravico. Najbrž se je Ivek narodil negdi prek Drave kaj se je uspel tak dugo zadržati v pomočničkoj fotelji. Vsi znamo da je pomočnik pre ministro Maraso bil Štef Korajov, naših međimorskih bregecov listek, kaj bi rekli čistokrvni Međimorec, ali on se je tam zadržal samo jedno leto. Našli so mo nekšo falingo i poslali ga dimo. Negda zdavnja je bil pomočnik ministra gospodarstva i naš Međimorec z Domašinca, Dragec Kataleničov. Neje bil preveč dugo, ali je z Vlade prešel v Labodoritaški savez i tam je ostal, kuliko je meni poznato, do dneva denešjega. Par let je bil Dobravčan Darko Horvatov ravnatelj za energetiko pre ministro gospodarstva, a ve je jegov pajdaš z iste opčine, Marijan Vargov, savjetnik vu istomo ministarstvu. Ne bi se čudil da so se Darko i Marijan rodili v koprivnički bolnici ak so tak dauko došli. Kuliko vidimo nejsmo meli preveč ljudi vu Vladama za ovih dvajstipet let demokracije. Čuda vejč ministarskih pomočnikov so nam privoščile naše međimorske puce i žene nek nam je to naprajla politika. Najbrž oni imajo praf šteri velijo da smo mi Međimorci nej preveč za politiko. Vse drugo more, ali politika nam nekak nejde od roke. Nekaj se pripoveda, i to na velikom, kak bode to ve naš Matek vse spremenil jerbo jeni velijo da bode precednik stranke, drugi pak velijo da bode precednik Vlade, tretji velijo da bode minister, a četrti sam čkomijo. I teca Franca je sam stiha!?
Minuli tjeden je minul Majski muzički memorijal posvečen našemo poznatomo kompozitoro Jožeko (mojemo imejako) Štolcero Slavenskomo. Morem reči da je ovo leto Šajerica bila premala za vse šteri so šteli poslušati i uživati v ozbiljnoj mužiki kaj mi se je jako vidlo. No, nišči je ne rekel kak mi v Čakovco imao spomen pločo Jožeko na hiži v šteroj se je rodil i kak smo mo postajli bisto v čakoskomo parko. Mortik je i bole da smo se ne pofalili z bistom jerbo jo je nišči niti ne opral i prepravil za videc, a i ono kaj polek je piše je ne muoči sam tak prečitati. Pak bi ga mogli bar hmiti za jegov rojsni den.
Za razliko od Jožeka, Vinci Žgancov je ne tak dobro prešel. Najme kaj, na predstavljanjo jegove knige, vu šteroj so čakoski Matičari skup deli pučke i cirkvene pesme z 1924. i 1925. leta došlo je jako malo ljudi. A vsi se falimo z Vincijom, šteri je jako čuda napravil za Međimorje jerbo so jegove pesme 1920. leta pomogle ka nam je Evropa priznala da mi Međimorci pripadamo Lepoj našoj i da smo ne Mađari, bil je i akademik, a unda mi ne dojdemo kaj bi mo zafalili za vse kaj je nas Međimorce i za naše Međimorje napravil. Nega bilo niti navučitelov, a niti profesorov, kak bodo unda đaki i študenti došli?
Čakovčanci i čakoski gracki oci nikak da dojdejo na kraj z vranaj v čakoskomo grackomo parko. Vrane nišči nesme pehati jerbo so to ftiči nebeski, a one smradijo vseposod i na vsakoga što se špancera po parko. Nešči je jako dobro vpotil vrane kaj se z vsega norca delajo z čem jif se oče vništiti. Najbrž je još ostalo kaj bi gospon Barič z gracke uprave, šteri je zadužen za vrane, odišel do profesora Baltazara i on bi mo stoprocentno našel nekšega lekeca. Zna profesor od čega muhe (čitaj: vrane) crkajo.
Dečec z Prislavca, šteri je otprl trgovino na veliko, prek Interneta, i solarno trgovino na malo, z roke v roko, očem reči, peneze na sonce za LSD drogo je vse plačal z virtualnaj penezaj. To se mi je jako vidlo, pak sam štel do jega dojti, ali policaji ga skrivlejo kak zmija noge. Najme kaj, pak ne sam vam ja nucal drogo, nek sam se štel zaškolati kak dojti do te virtualni penez kaj bi vrnul zajma v frankima. Pak so brzčas bankari čuli za virtualne peneze. Znate kak je to bilo dok je Štef vse zalužil kaj je zaslužil, pak se je Barika morala skompati z mesarom kak bi mela kaj v lonec deti. Štefo se je to vidlo kak je nikaj ne moral k hiži davati, a vse je bilo na svoji mesti, a i tajer pun. On je navek ženi kazal svojo plačo pred zrcalom i govoril joj je: oni penezi v špiglo so tvoji, a ovi v moji roki so od krčmarice Julike. Jedno večer je raneše došel z krčme i rival se na Bariko. Unda pak je i Barika jega otpelala do zrcala, slekla se je i rekla mo: vidiš Štefek, ona v špiglo je tvoja, a ova tu polek tebe je mesarova. Vse pomalem dojde na svoje, kaj ne bomo rekli kak meni teca Franca velijo: vsaka rit ti jempot dojde na šekret.
Zvir:
http://www.mnovine.hr/kolumne/Jožek%20radnik/1/Nejsmo%20mi%20Međimorci%20za%20politiko
i(l) str. 56. sim:
http://issuu.com/mnovine/docs/mnovine1026is
Aktuelni broj i rajneši su (i) sim:
http://www.mnovine.hr/informacije/2/issuu.com/mnovine
--- Citat: ---(i) vlč. Vinko Žganec
http://hr.wikipedia.org/wiki/Vinko_%C5%BDganec
* * *
Tv kalendar 12.prosinac - Vinko Žganec hrvatski etnomuzikolog, 01:34
https://www.youtube.com/watch?v=hYb8zemhDSg
--- Kraj citata ---
Lepe naše senokoše, Lubil sem te 7 let (Lasi si je rudala)…
KUD "Vinko Žganec" Vratišinec - Lepe naše senokoše, 02:50
KUD "Vinko Žganec" Vratišinec - Lepe naše senokoše
Ljudevit Kaj:
Međimurske novine, br. 1027, 22.05.2015.
e-vundano 25.05.2015.
Piše: Jožek radnik
Premišlavanje Jožeka radnika
Pelnica je naša hižica i naša slobodica
Kaj vi mislite zakaj naše brežne Međimorke magadijo kaj so jivi muoži tak dugo (i to skorom vsaki den) po pelnicaj? Nebrete si premisliti? Pak dok dimo dojdo unda so one na redo jerbo ovo naše svecko vino je nejbolša vijagra za nas Međimorce, a i za vse one šteri ga redovito trošijo.
Ve vidite zakaj velim da so naša međimorska vina nejbolša na sveto: moško telo, očem reči, požerak uživle dok ga se pije, a žene si posle hasna vum zemejo.
Naše brežne Međimorke si furt (no ne ruon furt) gruntajo gde so jim muoži. No, ne kaj ne bi znale gde so nek neznajo navek v čijoj so itak pelnici, očem reči, v čijoj so se čitaonici (čitaj: vinskoj radionici) štero večer začitali. Znate kak je to, neje moškima navek lefko pota do doma potrefiti gda znamo da ivanski kukci ne svetijo po goricaj, a vinske mušice nemajo lampaše.
Tri-štiri vinari na Orehovčako so počeli štrajkati. Zaprli so se v nejvekšo Pajijovo pelnico i odbijali so vodo.
Kak i vsako leto tak i letos v majušo obslužavlemo v našoj Međimorskoj županiji Dneve vina. Kaj se vina dotikavle mi se žnjim parimo črez celo leto, ali vsaki sam v svoji pelnici, za svojim stolom, a dok vino ima svoje dneve unda smo v brežnomo krajo vsi skupa. Ovo leto bode ta fešta trajala pol meseca. Počelo je v Štrigovi, a završilo bode v Svetomo Urbano. Minuli vikend se je razgledavala vinska oprema cirka deset minot, a posle so se sprobavala nejbolša međimorska vina, štero so, tak vsi velijo, nejbolša na sveto i na ovim bližešim i vekšim planetima. Nek se ne srdi Stankec Rebernikov, z imenom i conom zvani Rebus, načelnik nejvinske opčine Štrigove v štero spada i Sveti Urban, i Železna Gora, a i štrigoski školski stoloravnatelj, ali mi se nekak zdi da je vino i vse ono kaj se za vino drži (tu mislim na nas Međimorce) jedini šport z šterim se bavijo preštimani Međimorci z brežnoga Međimorja, očem reči, naši Goričanci. A jive preljubljene žene imajo čistam drugoga posla, kaj nebom rekel čistam drugo zanimacijo, jerbo one si furt (no ne ruon furt) gruntajo gde so jim muoži? No, ne kaj ne bi znale gde so nek neznajo navek v čijoj so itak pelnici, očem reči, v čijoj so se čitaonici (čitaj: vinskoj radionici) štero večer začitali. Znate kak je to, neje moškima navek lefko pota do doma potrefiti gda znamo da ivanski kukci ne svetijo po goricaj, a vinske mušice nemajo lampaše. Kuliko sam mel za čuti GPS-i so još ne došli v štrigosko opčino, a i ne delajo na vinsko duho. Dok se poti zgubijo, a hiže skrijejo, unda dohajajo žene po svoje može kaj jif odženejo dimo i kaj jim zemejo vso ono snago štero jim je vino dalo. A to je ne tak malo kak si vi mislite. Kaj vi mislite zakaj naše brežne Međimorke magadijo kaj so jivi muoži tak dugo (i to skorom vsaki den) po pelnicaj? Nebrete si premisliti? Pak dok dimo dojdo unda so one na redo jerbo ovo naše svecko vino je nejbolša vijagra za nas Međimorce, a i za vse one šteri ga redovito trošijo. Ve sam več tak dauko došel, pak vam moram reči kaj je gospa Danica rekla: dok of moj dojde z pelnice on jegov hrmak sam stoji i stoji, pak negda i pol noči mine predi nek ga uspem podrti i spat posprajti. Ve vidite zakaj velim da so naša međimorska vina nejbolša na sveto: moško telo, očem reči, požerak uživle dok ga se pije, a žene si posle hasna vum zemejo. Kaj je Sulejman Veličanstveno prema našemo pajdašo i vinskomo brato Lojzo? Kaj? Mali Ivica! Trsje ima za svakoga pre hiži nekaj. Neste pozabili kak je v svoji pesmi napisal naš Priločanec Ivek Glavinov: dečico mojo bo sladil z grozdjom, a mene pak staroga krepil z vinom, a naše pak si žene navek zemejo ono kaj nucajo, očem reči, ono kaj jim nejbole paše. Več se par let borimo prek naši saborniki kaj bi se graševina mogla dobavljati na recept. Čuda je faleša od vijagre, a hasen je čuda vekši.
Šalo na strano, ali ove prve tri dni festivala vina v Štrigovi se iskala kupica vejč. Lefko je bilo dojti do Štrigove, lefko je bilo najti štrigosko šporcko dvorano, ali je teško bilo najti parking placa tak da so nešterni parkirali tijam na grobljo v Repovi šumi, drugi v Grabrovniko, a tretji v Jalšovco. No, nejso vsi problemi bili rešeni dok sem našel parking placa, stopram se unda trelo boriti kaj sem došel do kupice. Čakal sam na kupico, vlekel sam vse mogoče, političke i pajdašijske veze, ali kupice odnikod, a požerak vse bole i bole suhi. Na vse zadje je ipak vse došlo na svoje, kupico sam dobil v roke, a i telo je došlo na svoje. Nekaj sam si gruntal dok sam vredo čakal za kupico, da bode kleto tre to preseliti na labodoritaško igralište, pod šator, jerbo ga tam bode čuda vejč placa i leži se bodemo mogli pospominati, sprobati vse delicije štere se nudijo, a i vejč nam bode cajta trelo kaj se napijemo.
V dneve šteri so pred nami međimorski i štrigoski turistički težaki i vinari nam nudijo otprte pelnice. To je pravi posel. Dojdeš na grunt i tam te vse čaka kaj nucaš: dobrote i finote kaj želodec ne bode na prazno šlajdral, a vse drugo je v pelnici, lagvima, vu vrčeco. Ne moram vam govoriti da se čujejo harmunike i tamburice, a tu je i bajs, tak da so fešte ne za pozabiti. Dojdite, kaj ne bo zišlo da vam sam pripovedam, kaj bodete i vi meli v tem dnevima svojega tala. Čakam vas v pušipelovom trsjo, lefko me bodete prepoznali, jedino sam vam ja ne zvezani za stup.
Kak i navek, tak so vam nekši vinari zglajzali vum z programa. Jif tri-štiri na Orehovčako so počeli štrajkati . I to ve vu ove svete Dneve vina. Nebodete veruvali, zaprli so se v nejvekšo Pajijovo pelnico i odbijali so vodo. To je trajalo sam jeden den, a unda je štrajk sfondani z gemištima.
Kak i vsako leto tak i ovo v majušo so i maturanti meli svoje dneve. Vsakefele obleki smo mogli te tjeden videti po vulicaj i parko. Nejveč so se ipak zadržavali v parko, tam je dosti placa, friški zrak, zelena trava, a i ne vidi se ak nešterni v nečemo pretirajo. V parko je vse dopuščeno, ak morejo vrane delati kaj očejo unda valjda morejo i maturanti. Mogli biti bilo kak oblečeni, a i na pol slečeni, mogli so biti trezni (ne preveč dugo), a mogli so biti i v šmungo, kak so i nejvečpot bili. No, ne vsi. Dok sam rekel maturanti mislil sam tu i maturantice. Vsi znamo da so na vsaki fešti puce nejglavneše, nejvažneše i nejlepše. One so kinč vsake fešte i brez jif je niti jedna prava fešta ne kak tre. To so zadji cajti da so puce sredjoškoljke, a dečki kak takši se morejo žnjimi pariti. Dok vse to mine, kaj bi rekel tua norijada i te huncvutarije, več nikaj ne bo kak je do ve bilo. Dohajajo novi cajti gde je vse nekak drugač i deca morajo pokazati ono kaj so se navčili. Ne mislim kaj so se navčili v parko neg v školaj. Ono v parko bode jim i dale trelo, ali sam v parko, a ono z škole v živlejo. Što je bole švical v klupaj leži mo bode dale, a što se je puščal kak Ribaričov koj, te bode moral švicati od ve pak nadale. A ve matura, makar i državna, ali to je za jif mačji kašelj. Istinabožek, nešči se toga kašlja prek noči reši, a nekoga kole dosti dugo, tak da se mora žnjim boriti i celo leto. Nigdar smo ne bili vsi isti, makar smo vsi Božekova deca.
Dok sem poslušal kaj je esdepeovec Peđa Grbin govoril o Blajburgo, kam je došlo pedeset jezer ljudi kaj se pokloni onima šteri so sfondani, a do dneva denešjega još nišči ne zna zakaj, a več je minulo sedemdeset let, mam mi je na pamet pala ona stara istina z živleja da vu vsakom žito jega kukolja, pak tak i v esdepeovom.
Z našom kukuriku Vladom nam je ne nigdar dosadno, vsaki den čujemo nekaj novoga. Ne znati što jim to vse zmišluvle i gde? Zadje čudo štero sam mel za čuti je to da je strašno opal broj onih šteri ne delajo i to tak kaj smo skorom morali zaprti burze dela jerbo jif je na burzi sam tristo jezer ostalo, a vu isto vreme je opal i broj onih šteri delajo. Najgerek sam, Kakši je to perpetum mobile, kam so odišli oni z burze šteri so brez posla, a kaj so sobom otpelali i one šteri so do ve delali. Najbrž bode nam minister i potprecednik Grčić mogel to pojasniti!
Zvir:
http://www.mnovine.hr/kolumne/Jožek%20radnik/1/Pelnica%20je%20naša%20hižica%20i%20naša%20slobodica
i(l) str. 72. sim:
http://issuu.com/mnovine/docs/mnovine1027is
Aktuelni broj i rajneši su (i) sim:
http://www.mnovine.hr/informacije/2/issuu.com/mnovine
* * * * * * * * * * * * * *
Kavaliri 2002 Pelnico, 03:12
ZAGORSKA KR(IJ)ESNICA 2002
Kavaliri 2002 Pelnico
Ljudevit Kaj:
Zagorski list
e-vundano 18.06.2012.
Iz bakine pučke bilježnice
Z mamičine pučke (japo)teke
Šumska jaguda zmiruje živce
"Negdar su si naši stari znali zapišuvati kakve je vrijeme bile koji dan i tuo čuvati i po 50 lijiet. I onda si lijiepe videl da greški skore nema. Same sam ja tu tieku zgubila šteru mi je moja babica dala. Kaj buš ?! Šte bi na se mislil „, slijegala je ramenima starica. …
Piše: Zoran Gregurek
Kaj Medardo (8. lipnja) daje, to četrdeset danof traje. Zate je trebale paziti kakve je vrijeme te dan jer bu takve do sredinje srpnja. Če je od jutra sparinjovina i veter puše, i sunjčece se pokazue, ali i oblaki, tak promenjive bude i cijiele lete i ne pravoga vremena. Čovek na selu bu se pune napatil i nagledel vu nebe da vidi jel bu ftegnul sijiene si pspraviti i drugi posel napraviti, mudrozborila bi naša hraščinska baka Ivka na Medardovo.
Što ako se ta predviđanja ne ostvare, pitamo baku.
„ Čuj, od stuo lijet, red je da jene ili dvije lijieta ne tak kak se predviđa. Nemre se furt ftrfoiti (pogoditi). Znaš da je vrijieme prevrtljive i da se zmeni vu puol vure. Ali negdar su si naši stari znali zapišuvati kakve je vrijeme bile koji dan i tuo čuvati i po 50 lijiet. I onda si lijiepe videl da greški skore nema. Same sam ja tu tieku zgubila šteru mi je moja babica dala. Kaj buš ?! Šte bi na se mislil „,slijegala je ramenima starica.
Baka je savjetovala i koje se bilje i voće bere u lipnju.
„ Je, biezgu (bazga) je dobre pobrati već vu svibnju, ali i šestomu mesecu. Od biezge je najbolši sok šteri pomaže i pri prelade i gda te grle boli. Vu lonjčec si natočiš do puol biezginoga soka i puol vode z zdenca i tuo pomalu spiješ. Mam ti bu bolje če te prelada i vu topli dana vlovi. Je, biezgu je i dobre posušiti z nje čaj kuhati šter lijieči cukor vu krvi. Tuo treabju piti šečeraši. Vu lipnju i lipa cvete i treba pobirati njejne cvijitje za čaj. Na najži se cveteki posušiju i onda se kuha fini čaj šteri je dober gda se nešči treba dobre preznojiti. Same oni šteri imaju prblema z srcem, moraju paziti da nej toga preveč spili jer bi im onda srce mogle bubati „,upozoravala je baka.
Što je još ljekovito, a raste u našem okružju?
„ Jagude su fine i zdrave, one nam bubrege i krf čistoju. Poseben šumske, same nje treba najti i duge brati da imaš kaj jesti. List od šumske jagode , gda se od njega čaj zkuha, dober je za staviti pruoljev i da ti živce zmiri. A jagude ti lijieče i žuticu, srčane bolesti i mrviju kamen vu bubregu. Dobre su i kupine za jačanje krvi i ribizlini. Z ribizlini je fini i kolač šte ga zna dobre napraviti. On te krijiepi, same se ne sme vu njega deti pune cukora. Je, i čriešnje, skore sam zabila, one su dobre za probavu. Ali i če nemreš se do kraja poscati, Buog mi grieh opresti (smijeh), onda se petline (peteljke) kuhaju i mam se rijiešiš vode z sebe“,pripovjedala je baka.
Zvir:
http://www.zagorje.com/kolumna/iz-bakine-pucke-biljeznice-sumska-jaguda-zmiruje-zivce
* * * * * * * * * *
Gemišteki z Dolne Voče
Gemišteki iz Voće Cipelica polka,. 01:47
ETNO FESTIVAL CVETLIN 2009.
Gemišteki iz Voće Cipelica polka
Navigacija
[0] Lista Poruka
Idi na punu verziju